Velikokrat srečujem ljudi, ki me povprašajo o morebitnosti mojega spremljanja Formule 1. Seveda jim jaz odgovorim, da tega “športa” ne spremljam ali sem ga vsaj nehal spremljat.
Od kar pomnim mi je bila Formula 1 zanimiva na začetku. Zgolj štart in tisti prvi borbeni začetek za boljše mesto. Sama dirka me ni privlačila kaj preveč. Dirkalniki, ki vozijo v krogu, katerega znaš na pamet že pri številki pet, res niso moja motivacija. Občasni pit stopi v boxih, ko menjavajo gume in točijo gorivo, so bili deloma zanimivi, zaradi neke napetostih ob tekočih sekundah zaostanka. Tu pa tam kakšna nesreča in spremljanje vse dramatike ob njej, skupaj z malce oddiha od že standardnega naturavanja formul po progi, ki ga zamenja security car. Tiste ta hude nesreče dandanes niso mogoče več, pa saj ne da bi si jih želel, hočem povedat da mi je Formula 1 enostavno preveč monoton “šport”, ali pa sem samo jaz postal bolj izbirčen.
In zakaj zame to ne bo nikoli šport. Če malo pobrskamo po spletu za najbogatejšim športnikom na svetu, kaj kmalu naletimo na ime Michael Schumacher. In to je dejstvo ki me moti. Športnik?
Vožnja smuči, boba ali kolesa je zame šport. Če se spustim na čisto osnoven nivo definicije športa; ne, ne da se mi brskat po spletu ampak šport si jaz zamišljam kot neko vrlino, ki jo lahko določen osebek z določenimi sposobnostmi ali spretnostmi svojega telesa s pomočjo seveda naprav, ki so pri določenem športu potrebne, pokaže v časovno dobrem rezultatu. Formula 1 pa je bila zame zmeraj golo voženje dirkalnikov. Seveda bi lahko v to domeno prav tako vključil Moto GP, dirkanje z motorji. Kljub temu pa moja definicija športa vseeno zajema tudi Formulo 1. Vendar, zakaj moja zavest temu oporeka?
Zadevo sem šel raziskat. Poglobil sem se še globlje v definicijo športa. Odkril sem da je šport telesna pripravljenost in zmogljivost, koncentracija in prisebnost. Tako sem recimo izvedel, da pri Formuli 1 vozniki doživljajo izreden telesni napor v ovinkih in na štartu; tudi do petkratno svojo težo. Na tekmo izgubijo po štiri kilograme (drage najstnice, kaj pravite na to, samo dve uri za 4kg 
?). V ovinkih imajo občutek, da njihovo glavo tišči na stran s silo dvajsetih kilogramov, za kar je oteženo dihanje in voznik mora imeti visok nivo koncentracije, da zdrži tak pritisk. To so nekatera od dejstev, ki ovržejo moje mnenje, da Formula 1 ni šport. Vsaj napram drugim športom, se mi je zdelo vožnja dirkalnika nekaj čisto enostavnega in preprostega. Nekaj kar bi lahko opravljal vsak najstnik s pravkar opravljenim izpitom. Žal po dobrem premisleku, ne gre za tako nedolžno vrlino.
Nekaj zanimivih dejstev:
- Dirkalnik Frormula 1, pospeši od 0 do 160km/h in se ustavi nazaj na 0, v štirih sekundah
- Če voznik Formula 1 dirkalnika popolnoma zavre, je sila enaka kot če bi z navadnim avtom priletel pri 300km/h v zid
- Dirkalniki so težki 600kg, pol manj od Minija
- Vrtljaji Formule 1 dirkalnika se dvignejo tudi do 18000 obratov v minuti
- Diski za bremzanje dirkalnika so narejeni iz karbonskih vlaken in delujejo pod temperaturo 1000 °C
- Če dirkalniku raznese vodno cev za hlajenje, vsa voda izpari v manj kot eni sekundi
- Brez “downforce” sile, ki jo ustvarjajo spojlerji in aerodinamičnost dirkalnika, dirkalnika že pri 160km/h ne bi mogli kontrolirati
- Dirkalnik je zasnovan aerodinamično tako, da bi pri hitrosti 160km/h ustvari dovolj downforce sile, da bi izenačil svojo težo, kar pomeni da bi se lahko peljal tudi po stropu tunela
- Dirkalniki v svojih pnevmatikah nimajo zraka temveč dušik in vsaka pnevmatika izgubi približno 0.5kg na dirko, narejene so za 90 do maksimalno 120 prevoženih kilometrov, imajo najboljši oprijem pri 900 - 1200 °C in se zavrtijo 50 krat vsekundi
