Ne rečem, smeh je pol zdravja. Mogoče se bo komu ta zapis zdel čuden, ker sem sam bolj resne sorte zemljan. Tole me je zbodlo v pogovoru z mojim dobrim ptijateljem, ki je bil v Španiji na počitnicah. Pravi takole. Bili so večkrat po lokalih, z ostalimi Slovenci. Zajebavanje in smeh ne odpadeta. Ampak to kar je naredil eden od prijateljev, ki mi ga je opisal me je ravno pritegnilo h razmišljanju. Ko je natakirca prišla po naročilo, je on ji vračal vse v slovenskem jeziku. Seveda njej ni bilo popolnoma nič jasno. A tisto kar me preseneča je to, da je ženska ostala popolnoma resna in ga je samo gledala. Saj ne rečem ko si v službi moraš biti resen, se ne zajebavat s strankami, saj po možnosti končaš celo pod mizo.
Na kar sem takoj asociiral na svoje potovanje v Turčiji lani, ko smo z dobro prijateljico, njeno hčerko in mojim bratom sedeli v hotelski restavraciji. Če ni bilo bedastih izjav ni bilo smeha. Če ni bilo zajebavanja, se oni dve (midva z bratom sva bolj resna), nista znale zabavat.
Kaj hočem povedat je to, da opažam, da je ta neresnost prisotna “samo v Sloveniji”. Zares Slovenci? Kje je naša resnost? Mar se ne znamo zabavat s tako imenovanim zdravim humorjem? Mora bit za smeh res prisotna samo zajebancija. Samo da se lahko narežiš na drug račun? Da še malo posončiš zobe, ko pa jih imamo že tako bele?
Drugi državljani smeh delajo iz spontanega odnosa, z duhovitimi triki, s šalami in vici. Ali smo res tako zdolgočaseni, da se zatekamo h bedarijam in alkoholu?
vendar je pa lepo se smejati, ko slišiš dobro šalo ane 
